Projekti

Specialni telovaj

1. Splošno

Gibalna dejavnost je eno izmed najpomembnejših področij v otrokovem razvoju. Z ustreznimi gibalnimi dejavnostmi otrok poleg gibalnih in funkcionalnih sposobnosti razvija tudi spoznavne, socialne in čustvene sposobnosti ter lastnosti. Z različnimi dejavnostmi pridobiva zaupanje v svoje telo in gibalne sposobnosti, s tem pa si gradi ustrezno predstavo o sebi, se potrjuje ter si ustvarja čustveno vez z okoljem (Videmšek in Pišot, 2007).

Za povprečno razvitega otroka so vsakdanje gibalne dejavnosti dovolj za razvoj in z učenjem pridobiva nove delovne izkušnje. Lahko pa zaradi nepravilnega razvoja možganov prihaja do motenj v delovanju motoričnega sistema in njegovih podsistemov. Gibalna omejenost prikrajšuje pridobivanje senzoričnih izkušenj, torej hrane za možgane, ki potrebujejo stimulacije, da lahko razvijejo vsa področja za vodenje telesnih in duševnih procesov, kar pa prihaja iz okolja in psihofizične aktivnosti osebe same. Zato nikdar ne moremo z gotovostjo trditi, ali je otrok že dosegel najvišjo možno stopnjo (gibalnega) razvoja glede na stopnjo umske, socialne in čustvene sposobnosti. Velikokrat občutek, da je otrok že dosegel svoj najvišji nivo, ni pravi (Kremžar, 1995).

 

Motorične sposobnosti so odvisne predvsem od nivoja delovanja različnih nadzornih sistemov - centralno živčnega sistema in pomenijo kvaliteto od katere je odvisna izvedba človekovega gibanja – nizek nivo oteži ali celo onemogoči izvajanje najpreprostejših gibanj. Človekovo gibalno učinkovitost omejuje 6 gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. Gibljivost, ravnotežje, natančnost, moč, vzdržljivost in hitrost določajo učinkovitost posameznika pri različnih gibalnih nalogah. Pri otroku pa imata med gibalnimi sposobnostmi ključni pomen predvsem koordinacija in ravnotežje. Slednje predstavlja filter, ki omogoča ali otežuje realizacijo večine gibalnih nalog (Pišot in Jelovčan, 2006).

Za avtomatizacijo preprostega giba je potrebnih nekaj tisoč ponovitev. Pri otrocih z motnjo v telesnem in duševnem razvoju pa je ta številka lahko tudi nekajkrat višja, mnogi pa stopnje avtomatizacije nekaterih gibanj sploh ne dosežejo (Vidovič idr., 2003).

Naravne oblike gibanja so nujne za razvoj gibalne učinkovitosti, saj z njimi razvijamo osnove gibanja. So tisti gibalni minimum, ki omogočajo kvalitetno življenje in so najosnovnejša gibanja, ki so se pojavljala že v začetnih fazah človekovega razvoja z nabiranjem hrane, lovom in borbo s sovražniki. Zato je temeljno in življenjsko pomembno področje za otroke s posebnimi potrebami, da dobijo možnost izvajanja naravnih oblik gibanja v njim primernem in ustvarjalnem okolju z možnostmi prilagajanja s ciljem po doseganju optimalnih sposobnosti, ki jih vsak otrok lahko doseže, glede na specifiko posebnih potreb (Pistotnik idr., 2002).

Naravne oblike gibanja delimo na tri skupine (Pistotnik, 2011):

  • Lokomocije: plazenja, lazenja, hoja, tek, padci, plezanje, skoki (daljina, višina, globina)
  • Manipulacije: meti in lovljenja, udarci in blokade udarcev, prijemi
  • Osnovna sestavljena gibanja: potiskanja, vlečenja, dviganja, nošenja

2. Vadbene postaje in njihov namen

Postaja: Gibalne/funkcionalne sposobnosti Naravne oblike gibanja
Obroči Moč rok in ramenskega obroča, ravnotežje, koordinacija Osnovno sestavljeno gibanje
Trampolin Koordinacija, ravnotežje, če traja dlje časa - vzdržljivost Skoki
Plezalna stena Moč rok in ramenskega obroča, koordinacija Lokomocije: plezanje
Sredinski poligon (skrinja, tarčna blazina) Koordinacija, ravnotežje Lokomocije: hoja, skok (v globino)
Tunel, polivalentne blazine Koordinacija, moč rok in ramenskega obroča Lokomocije: plazenje, lazenje
Tobogan na letveniku Koordinacija, moč rok in nog, ravnotežje Lokomocije: plezanje
Igre z žogo (različne teže, velikosti) Koordinacija, ravnotežje Manipulacije: meti, lovljenja
Lokomocije: tek, hoja
»pospravljanje in pripravljanje« Koordinacija, moč Osnovna sestavljena gibanja: potiskanje, vlečenje, dviganje, nošenje
Hoja po gredi, vrvi oz. po pisanih stopalkah iz plastike Koordinacija, ravnotežje Lokomocije: hoja

Pripravila: Neža Adamič

LITERATURA:

  • Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
  • Kremžar, B. (1995). Gibalno vedenje otrok z motnjami v razvoju. Naš Zbornik, 28(4), 2–6
  • Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem obdobju. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper.
  • Vidovič, I., Srebot, I., Cerar, M., Markun Puhan, N. (2003). Hopla, ena, dva, tri zame!: gibanje in športna vzgoja za specialne pedagoge, ki poučujejo otroke in mladostnike z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: ZRSŠ
  • Pistotnik, B., Pinter. S. in Dolenec, M., (2002). Gibalna abeceda. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport
  • Pistotnik, B., (2011). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

dki dif